Ne ustavljaj gibanja – usmeri ga

Zakaj je lahko gibanje za otroka z ADHD veliko več kot samo šport

Predstavljajte si otroka, ki čez dan neštetokrat sliši podobne stavke: »Sedi pri miru.« »Ne zibaj se na stolu.« »Nehaj hoditi sem in tja.« »Osredotoči se.« »Zakaj moraš ves čas nekaj početi?« V šoli naj sedi, pri kosilu naj sedi, pri domači nalogi naj sedi. Ko se pogovarjamo z njim, pogosto pričakujemo, da bo pri miru in nas gledal, ko postane nemiren, pa ga skušamo umiriti tako, da omejimo njegovo gibanje.

Potem pa isti otrok pride na igrišče, v bazen, na kolo, na trening ali preprosto v gozd. Začne teči, plezati, metati žogo ali plavati in naenkrat opazimo nekaj zanimivega. Otrok, ki je bil še pred nekaj minutami videti popolnoma raztresen, lahko pri določeni aktivnosti vztraja presenetljivo dolgo. Posluša trenerja, spremlja dogajanje, poskuša znova. Njegovo telo je še vedno aktivno, toda njegova energija ni več videti kot ovira.

Morda zato vprašanje ni vedno: »Kako naj dosežemo, da se bo otrok manj gibal?« Morda je včasih boljše vprašanje: »Kam lahko to gibanje usmerimo?«

Gibanje ni samo »porabljanje odvečne energije«

Ko govorimo o otrocih z ADHD in športu, pogosto slišimo razlago, da mora otrok preprosto »porabiti energijo«. V tem je del resnice, vendar je povezava med gibanjem in ADHD precej zanimivejša. Med gibanjem možgani ne počivajo. Otrok mora spremljati okolico, sprejemati odločitve, zavirati impulze, ohranjati informacije v mislih, ocenjevati razdaljo, spreminjati načrt in hkrati nadzorovati svoje telo.

Prav zato je telesna aktivnost zanimiva tudi za raziskovalce ADHD. Številne od teh sposobnosti sodijo med tako imenovane izvršilne funkcije – procese, s katerimi načrtujemo, se ustavimo, preusmerimo pozornost, si zapomnimo navodilo in prilagajamo svoje vedenje. Pri otrocih z ADHD so nekatera od teh področij lahko zahtevnejša.

Raziskave kažejo, da je lahko telesna aktivnost povezana z izboljšanjem nekaterih izvršilnih funkcij, na primer delovnega spomina, zaviralnega nadzora in kognitivne fleksibilnosti. To seveda ne pomeni, da šport »zdravi ADHD«. ADHD je mnogo kompleksnejši. Gibanje pa je lahko eden od pomembnih delov otrokovega vsakdana in podpore, ki mu pomaga lažje uravnavati telo, pozornost in notranjo napetost.

Michael Phelps ni zanimiv samo zato, ker je postal olimpijski prvak

Ko govorimo o ADHD in športu, se pogosto omenja Michael Phelps, eden najuspešnejših olimpijcev v zgodovini. Phelps je javno govoril o tem, da so mu ADHD diagnosticirali že v otroštvu ter da je imel težave s pozornostjo in sedenjem pri miru.

Toda njegova zgodba ni pomembna zato, ker bi dokazovala, da bo otrok z ADHD nekoč postal olimpijski prvak. To sploh ni bistvo. Zanimiva je zato, ker pokaže nekaj drugega: otrok je lahko v enem okolju videti kot nekdo, ki se ne zna osredotočiti, ne more biti pri miru in težko sledi pričakovanjem, v drugem okolju pa lahko isti otrok pokaže neverjetno vztrajnost, disciplino in sposobnost dolgotrajnega dela.

Otrok se ni čudežno spremenil. Spremenilo se je okolje in način, kako je lahko uporabljal svoje telo ter svoje sposobnosti.

In prav zato moramo biti previdni, kadar otroka opisujemo samo skozi njegove težave v šoli. Šolska klop je samo eno okolje. Ni merilo celotnega otroka.

O Phelpsovi izkušnji z ADHD lahko več preberete v njegovem zapisu za The Guardian.

Tudi Simone Biles govori o življenju z ADHD

Podobno pomembna je zgodba Simone Biles, ene najuspešnejših telovadk v zgodovini. Biles je javno govorila o tem, da ima ADHD. Pri vrhunskem športu, kjer že najmanjša izguba pozornosti lahko vpliva na izvedbo, se je morala naučiti načinov, s katerimi je obvladovala tudi raztresenost.

Tudi njena zgodba nam ne govori, da je ADHD nekakšna skrivna športna prednost ali »supermoč«. Govori nam nekaj veliko bolj prizemljenega. Človek ima lahko ADHD in je hkrati izredno discipliniran. Lahko ima težave s pozornostjo in je v določenih okoliščinah sposoben izjemne osredotočenosti. Lahko potrebuje pomoč na enem področju in je izredno sposoben na drugem.

To dvoje se ne izključuje.

In enako velja za naše otroke.

Otrok ne potrebuje postati Michael Phelps

Ko starši slišimo zgodbe uspešnih športnikov, lahko hitro pademo v drugo skrajnost. Začnemo iskati talent, želimo najti tisto stvar, v kateri bo naš otrok blestel, in začnemo razmišljati o rezultatih, tekmovanjih ter potencialu. Toda otrok ne potrebuje postati Michael Phelps. Ni mu treba osvojiti medalje in ni mu treba biti najboljši v ekipi.

Morda bo njegov največji uspeh nekaj povsem drugega. Morda bo po dvajsetih minutah kolesarjenja prvič tisti dan prišel domov bolj miren. Morda bo na treningu našel prijatelja. Morda se bo pri plezanju naučil vztrajati, ko mu nekaj ne uspe v prvem poskusu. Morda bo pri judu počasi začel bolje čutiti svoje telo. Morda bo med plavanjem našel tišino, ki jo v običajnem šolskem dnevu težko najde. Morda bo na nogometnem igrišču prvič dobil občutek, da je pomemben del ekipe.

In mogoče bo prvič začutil nekaj, kar je za otroka, ki pogosto posluša predvsem o svojih napakah, neprecenljivo: »Nekaj zmorem.«

To je lahko pomembnejše od medalje.

Kateri šport je najboljši za otroka z ADHD?

Starši pogosto iščemo odgovor na vprašanje, kateri šport je najbolj primeren za otroka z ADHD. Plavanje? Borilne veščine? Atletika? Nogomet? Plezanje? Verjetno ni enega pravilnega odgovora za vse otroke. Nekaterim ustrezajo dejavnosti z veliko gibanja in spremembami, drugim bolj ponavljajoče se aktivnosti, tretjim individualni športi, kjer lahko delajo v svojem ritmu.

Koristne so lahko različne vrste aktivnosti:

• plavanje,
• tek in atletika,
• kolesarjenje,
• nogomet in drugi ekipni športi,
• borilne veščine,
• plezanje,
• gimnastika,
• ples,
• smučanje,
• hoja in dejavnosti v naravi.

Toda za starša obstaja še eno merilo, ki ga nobena raziskava ne more popolnoma izmeriti: ali otrok v aktivnosti uživa?

Otrok bo težko dolgoročno vztrajal pri športu, ki ga sovraži, ne glede na to, kako koristen naj bi bil za njegove možgane. Zato je morda bolje kot vprašanje »Kateri šport je najboljši za ADHD?« vprašati: »Pri kateri aktivnosti moj otrok postane bolj on sam?«

Kje pozabi na čas? Kje se po neuspehu sam vrne in poskusi še enkrat? Kje se mu prižgejo oči? Kje se po aktivnosti počuti bolje, ne samo bolj utrujeno?

Odgovor je lahko plavanje, nogomet, borilna veščina, ples, gimnastika, plezanje, kolesarjenje ali tek. Lahko pa sploh ni organiziran šport. Za nekega otroka bo veliko pomembnejše vsakodnevno kolesarjenje, gozd, trampolin, sprehod s psom, igranje na igrišču ali deset minut norega plesa po dnevni sobi.

Tudi to šteje.

Ne naredimo iz športa nove šole

Pri tem pa obstaja nevarnost. Otroka vključimo v šport, ker mu želimo pomagati, nato pa šport nehote spremenimo v še eno okolje, kjer ves čas posluša, kaj dela narobe. »Poslušaj trenerja.« »Zakaj spet nisi pazil?« »Glej, kako drugi lepo stojijo.« »Če bi se malo bolj potrudil …« »Saj znaš, samo zberi se.«

In nenadoma ima otrok še eno mesto, kjer dobiva občutek, da ni dovolj dober.

Zato pri izbiri aktivnosti ni pomemben samo šport. Pomemben je tudi trener. Za nekaterega otroka bo dober trener pomembnejši od popolnega programa treninga. Trener, ki zna dati kratko in jasno navodilo. Ki nekaj pokaže, namesto da deset minut razlaga. Ki razume, da otrok morda potrebuje več ponovitev. Ki zna postaviti mejo brez poniževanja. Ki vidi trud in napredek, ne samo rezultata.

Predvsem pa človek, ob katerem otrok ne dobi občutka, da je problem.

Otrok z ADHD potrebuje tudi neuspeh

To se morda sliši nenavadno, vendar je šport lahko dragocen tudi zato, ker otroku omogoča varen stik z neuspehom. Žoga ne gre vedno v gol. Na tekmi izgubiš. Pri plezanju padeš. Pri plavanju te nekdo prehiti. Pri učenju novega giba ti desetkrat ne uspe, potem pa poskusiš enajstič.

Za otroka, ki ga neuspeh hitro čustveno preplavi, je to lahko pomembna življenjska vaja. Ne zato, ker bi ga morali namenoma izpostavljati porazom, ampak ker lahko v varnem okolju postopoma izkusi nekaj zelo pomembnega: neuspeh ni konec.

Lahko sem razočaran in vseeno nadaljujem. Lahko izgubim in sem še vedno vreden. Lahko naredim napako in poskusim ponovno.

To niso samo športne lekcije. To so življenjske lekcije.

Včasih otrok najprej potrebuje gibanje in šele nato mizo

Morda bi morali tudi doma nekoliko spremeniti način razmišljanja. Če otrok pride iz šole poln notranje napetosti, mu morda ni treba takoj odpreti zvezka. Morda najprej potrebuje dvajset minut zunaj, kolo, žogo, tek, trampolin ali sprehod. Nekaj, pri čemer lahko njegovo telo naredi tisto, kar je moralo velik del dneva nadzorovati.

Šele potem se vrnemo k nalogi.

To ne pomeni, da se izogibamo obveznostim. Pomeni samo, da začnemo razmišljati tudi o stanju otroka, preden od njega zahtevamo še več samonadzora. Otrok, ki je več ur poskušal sedeti, poslušati, čakati in zavirati impulze, morda doma ne potrebuje takoj še ene zahteve po samokontroli.

Morda najprej potrebuje prostor, da se njegovo telo ponovno uravna.

Opazujmo otroka, ne diagnoze

Pri ADHD zelo radi iščemo pravila. Kaj pomaga? Kaj škodi? Koliko minut? Kolikokrat na teden? Kateri šport? Toda otroci niso formule. En otrok se po nogometu vrne domov prijetno utrujen in zadovoljen, drugega tekmovalnost tako čustveno preplavi, da potrebuje dolgo časa, da se ponovno umiri. Enemu pomaga skupinski šport, drugemu individualni. Eden potrebuje intenzivnost, drugi ritem in ponavljanje, tretji naravo.

Raziskave nam lahko pokažejo smer, vendar moramo na koncu pogledati otroka pred seboj.

Vprašajmo se:

• Kako je otrok pred aktivnostjo?
• Kako se počuti med njo?
• Kako je po njej?
• Se vrača z več samozavesti?
• Se počuti sprejetega?
• Si želi ponovno iti?
• Govori vedno pogosteje »jaz znam« namesto »jaz tega ne morem«?

To so stvari, ki jih kot starši lahko opazujemo vsak dan.

Kaj če nemir ni samo težava, ampak tudi informacija?

Otrokovo gibanje seveda ni vedno nekaj, kar moramo samo spodbujati. Otroci se morajo postopoma učiti tudi čakanja, poslušanja, ustavljanja in prilagajanja okolju. Toda obstaja velika razlika med tem, da otroka učimo samoregulacije, in tem, da ves čas poskušamo odstraniti njegovo potrebo po gibanju.

Morda nam njegovo telo nekaj sporoča. Morda pravi: »Tako se lažje zberem.« Morda: »Tako sprostim napetost.« Ali pa preprosto: »Tako se ponovno povežem sam s seboj.«

Namesto da vsakič vprašamo, kako ga ustaviti, se lahko včasih vprašamo: Kako lahko to gibanje uporabimo?

Ne ustavljaj gibanja – usmeri ga

Michael Phelps je našel bazen. Simone Biles je našla gimnastiko. Toda naš otrok ne potrebuje olimpijskega stadiona. Morda bo našel kolo, gozd, žogo, plezalno steno, bazen, borilno veščino, ples, trampolin ali samo pot, po kateri bo lahko vsak dan nekaj časa tekel.

Ne iščimo nujno naslednjega prvaka. Iščimo nekaj veliko pomembnejšega. Iščimo prostor, kjer bo otrok lahko doživel svoje telo drugače kot kot nekaj, kar mora ves čas nadzorovati. Prostor, kjer njegova energija ne bo vedno razumljena kot motnja. Prostor, kjer bo lahko padel in ponovno vstal ter kjer bo lahko odkril, da vztrajnost ni vedno sedenje pri miru in gledanje v zvezek.

Včasih je vztrajnost stoti zamah v bazenu. Včasih še en poskus na plezalni steni. Včasih še ena vožnja s kolesom po klancu, ki ga včeraj ni zmogel.

In morda bo prav tam otrok, ki je velik del dneva poslušal, česa ne zmore, počasi odkril nekaj drugega: »Tudi jaz zmorem.«

Včasih otroku, ki se ves čas premika, ni treba samo govoriti, naj se ustavi. Morda mu moramo pomagati odkriti, kam naj gre.