MitADHD ni resničen — je le slaba vzgoja ali preveč sladkorja.
DejstvoADHD je ena najbolje raziskanih nevrorazvojnih razlik in je povezan z zgradbo možganov, njihovo kemijo in genetiko — v isti družini se pogosto pojavi pri več članih. Vzgoja in prehrana ga ne povzročita; sladkor kot vzrok v raziskavah ni potrjen, čeprav redna rutina in uravnotežena prehrana koristita vsakemu otroku. To ne pomeni, da vzgoja ni pomembna: ADHD ne ustvari, zelo pa vpliva na to, kako težko ali lahko otrok z njim živi. In prav zato tu ni krivca — ne otroka ne starša.
MitOtroci z ADHD se morajo le bolj potruditi.
DejstvoVečina se trudi bolj kot vrstniki, le da se ta trud od zunaj ne vidi. ADHD vpliva na možganski sistem samouravnavanja — na to, kako otrok začne nalogo, zadrži navodilo v glavi, zaustavi impulz in oceni čas. Med »vem, kaj moram« in »zdaj to delam« je zato večja vrzel kot običajno; sam pritisk je ne premosti, pogosto jo celo poglobi, ker otroku sporoča, da je premalo priden. Resnično pomagajo zunanje opore in prave strategije: naloga, razbita na majhne korake, viden opomnik, časovnik in odrasel, ki pomaga začeti.
MitOtroci ADHD prerastejo.
DejstvoDel značilnosti pogosto ostane v odraslost. Vidna hiperaktivnost se z leti res umiri, a se pogosto le preseli navznoter — v nemir, ki ga opazi samo tisti, ki ga doživlja. Razlike v pozornosti, organizaciji, občutku za čas in uravnavanju čustev pri mnogih ostanejo. Zato zgodnja podpora ni nekaj, kar bi lahko počakalo: kar otrok dobi zdaj — razumevanje, strategije in občutek, da z njim ni nič narobe — odnese s seboj naprej.
MitZdravila so edina rešitev.
DejstvoObravnava je vedno individualna in zdravila so le ena od možnosti. Dokazi najbolj podpirajo kombinacijo pristopov: vedenjske strategije doma, prilagoditve in podporo v šoli, svetovanje staršem, urejen spanec, pri nekaterih tudi zdravila. Kaj je smiselno za posameznega otroka in v kakšnem zaporedju, se odloči skupaj z zdravnikom, ki otroka pozna — mi nismo zdravniki in te presoje ne moremo opraviti namesto vas. Odločitev tudi ni dokončna: pristop se sme sproti prilagajati temu, kako se otrok odziva.
MitADHD pomeni, da otrok ni pameten.
DejstvoADHD z inteligenco nima nobene zveze — pojavi se pri otrocih na vsej lestvici sposobnosti, tudi pri zelo nadarjenih. Šolske ocene pogosto ne pokažejo, kaj otrok zna, ampak kako dobro se znajde v okolju, ki hkrati zahteva mirno sedenje, dolgo zbranost in urejenost. Isti otrok, ki ne dokonča delovnega lista, zna cel popoldan zavzeto graditi, razlagati o svoji najljubši temi ali reševati nekaj, kar ga pritegne. Ko okolje ponudi pravo oporo, se pokaže tisto, kar je bilo ves čas tam.
MitDiagnoz ADHD je preveč — danes ga dobi skoraj vsak drugi otrok.
DejstvoDiagnoz res je vsako leto več (v ZDA so med letoma 2003 in 2011 naraščale približno pet odstotkov na leto). Ko so pogledali, kako so bile postavljene, se je pokazalo, da je devet od desetih otrok diagnozo dobilo pri strokovnjaku, ki se je držal strokovnih smernic. Rast pojasnjujejo boljše prepoznavanje pri zdravnikih in starših, pogostejše presejanje pri pediatru, manj stigme in boljša pomoč, ki jo je vredno poiskati. To ne pomeni, da napak ni: prehiter pregled lahko ADHD pripiše otroku, ki ga nima, in ga spregleda pri otroku, ki ga ima.
MitOtroci z ADHD dobivajo preveč zdravil.
DejstvoPodatki kažejo bolj nasprotno sliko — pogosteje je zdravljenja premalo kot preveč. V ameriških raziskavah je zdravila jemalo približno 69 odstotkov otrok z diagnozo, med mladostniki od 13 do 18 let pa le dobrih 20 odstotkov tistih z ADHD; v drugi raziskavi je bila med 8- in 15-letniki kakršne koli obravnave v zadnjem letu deležna približno polovica. Zdravilo ni obvezno in ni prva stvar, o kateri se je treba pogovoriti. A strah pred njim tudi ne bi smel biti razlog, da otrok ne dobi nobene pomoči.
MitADHD povzroči slaba vzgoja — če bi bili starši doslednejši, ga ne bi bilo.
DejstvoRaziskave dvojčkov kažejo, da družinsko okolje pojasni le zelo majhen del razlik v znakih ADHD; glavno vlogo imata dednost in razvoj možganov. Vzgoja ADHD ne povzroči. Vpliva pa na to, koliko težav se ob njem nabere — na primer kljubovalnosti in vedenjskih težav. Zato opora staršem ni popravljanje krivde, ampak najbolj neposredna pomoč otroku.
MitDeklice ADHD skoraj ne dobijo, in če ga imajo, je blažji.
DejstvoADHD pri deklicah stroka resno prepoznava šele nekaj desetletij. Diagnoz je pri dečkih res več (v ZDA 13,3 odstotka proti 5,6 odstotka), do odraslosti pa se razlika skoraj izniči — kar pomeni, da je pri deklicah v otroštvu pogosto spregledan, ne da ga ni. Pogosteje se namreč kaže kot nepozornost brez motenja pouka: otrok, ki tiho zamuja in sanjari, ne pade v oči tako kot tisti, ki vstaja s stola. Njihove težave niso blažje: desetletno spremljanje 140 deklic z ADHD v ZDA je v mladi odraslosti pokazalo več samopoškodovanja in poskusov samomora kot pri vrstnicah brez ADHD. Tveganje se je zgostilo pri kombinirani predstavitvi (nepozornost skupaj z impulzivnostjo), pri pretežno nepozorni pa se od vrstnic ni pomembno razlikovalo. Podatek opisuje skupino in ne napoveduje posamezne deklice — pove pa, da stiska deklice z ADHD ni najstniška faza, ki jo je treba pretrpeti.