Ali omega-3 res pomaga otrokom z ADHD? Nova raziskava kaže, da odgovor morda ni enak za vse

Kaj so raziskovalci želeli ugotoviti?

O omega-3 maščobnih kislinah in ADHD se govori že dolgo. Nekatere raziskave poročajo o izboljšanju pozornosti, vedenja ali posameznih kognitivnih sposobnosti, druge pa ugotovijo zelo majhen učinek ali ga sploh ne zaznajo.

Raziskovalci so zato zastavili drugačno vprašanje. Kaj če problem ni samo v tem, ali omega-3 deluje, temveč tudi pri kom ga uporabljamo?

Možno je namreč, da otrok, ki že ima zadosten prehranski status EPA in DHA, od dodatnega vnosa ne pridobi veliko, otrok z relativno nizkimi vrednostmi pa bi lahko reagiral drugače.

Junija 2026 je bila zato objavljena sistematična raziskava in metaanaliza, ki je posebej proučila začetne biološke kazalnike omega-3 pri otrocih in mladostnikih z ADHD. Raziskovalci so vključili sedem randomiziranih kontroliranih raziskav ter skupaj analizirali deset ocen učinkov.

Kaj so ugotovili?

Ko so združili vse rezultate ne glede na začetne vrednosti omega-3, je bil učinek dodatkov majhen: standardizirana razlika med skupinama je znašala SMD 0,21. Bolj zanimiva slika se je pojavila, ko so sodelujoče razdelili glede na njihov začetni prehranski status. V podskupinah, ki so jih posamezne raziskave opredelile kot skupine z nizkimi začetnimi vrednostmi omega-3, je bila ocenjena velikost učinka približno SMD 0,52.

V skupinah z normalnimi oziroma višjimi vrednostmi ali brez jasne razvrstitve pa je znašala le približno SMD 0,03 in ni bila statistično značilna. Na prvi pogled bi lahko sklepali: omega-3 pomaga predvsem tistim, ki ga imajo premalo. Toda tukaj je potreben pomemben previdnostni znak.

Zakaj rezultat še ni dokaz?

Raziskave niso uporabljale ene same, enotne definicije pomanjkanja omega-3. Nekatere so merile EPA v serumu, druge v plazmi, eritrocitih ali polni krvi. Tudi mejne vrednosti, po katerih so otroka uvrstili med tiste z »nizkim statusom«, niso bile enake.

»Nizek status« zato v tej metaanalizi ne pomeni enotno potrjenega medicinskega pomanjkanja. Pomeni predvsem, da je bil otrok glede na kriterije posamezne raziskave uvrščen med udeležence z nižjimi vrednostmi.

Še pomembneje: ko so raziskovalci analizo omejili samo na meritve vedenjskih simptomov ADHD, je bil učinek pri skupini z nizkim statusom sicer številčno večji, vendar razlika med podskupinama ni več dosegla statistične značilnosti.

Pri še strožji analizi, kjer je vsaka osnovna raziskava prispevala samo eno oceno učinka, tudi skupni učinek omega-3 ni bil statistično značilen. Avtorji zato sami rezultate opisujejo predvsem kot hipotezo, ki jo je treba preveriti, in ne kot dokaz za že pripravljeno klinično priporočilo.

Kaj to pomeni za starše?

Morda najpomembnejše sporočilo raziskave je, da pri prehranskih dodatkih ni dobro razmišljati po principu:

»Ima ADHD, zato mu bom dal omega-3.«

Veliko bolj smiselno vprašanje je:

Kaj želimo z dodatkom doseči, ali za njegovo uporabo obstaja razlog in kako bomo vedeli, ali dejansko pomaga?

Če otrok uživa zelo malo rib ali ima drugače omejeno prehrano, je pogovor o prehranski kakovosti povsem smiseln. To pa še ne pomeni, da visoki odmerki dodatkov avtomatično predstavljajo zdravljenje ADHD. Raziskava predvsem nakazuje smer proti bolj individualizirani obravnavi: morda bomo nekoč bolje vedeli, kateri otroci imajo od določenega prehranskega pristopa korist in kateri ne.

Za zdaj pa omega-3 ne bi smeli predstavljati kot nadomestilo za strokovno obravnavo, vedenjske pristope, podporo staršem, prilagoditve v šoli ali zdravila, kadar so ta indicirana.