Dolgo časa nisem razumel, zakaj so stvari, ki se meni zdijo tako preproste, pri nas doma lahko tako težke. Zjutraj sem rekel, naj se obleče, čez nekaj minut pa je bil še vedno sredi nečesa drugega. Rekel sem, naj pospravi eno stvar, pa je med potjo našel drugo, začel tretjo in na prvo popolnoma pozabil. Pri domači nalogi je bilo včasih dovolj že nekaj napačno napisanih črk ali težja naloga in ves trud, ki smo ga vložili do tistega trenutka, se je v nekaj sekundah podrl.
Kot starš ob takšnih trenutkih hitro začneš dvomiti. Najprej v otroka, potem pa še bolj vase. Sprašuješ se, ali si premalo strog, ali si preveč popustljiv, ali bi moral postaviti več pravil, manj pravil, več nagrajevati, več zahtevati. Poslušaš nasvete drugih in marsikateri zveni zelo preprosto: »Samo vztrajati moraš.« »Otrok mora vedeti, kdo je starš.« »Pri nas tega ne bi dovolili.« Ko si sredi vsega tega vsak dan, pa stvari niso tako preproste.
Tudi jaz sem velikokrat izgubil potrpljenje. Kaj povedal preglasno. Nekaj ponovil že petič in ob šestem ponavljanju eksplodiral. Potem je bilo čez deset minut mirno, mene pa je glodalo vprašanje, ali sem sploh ravnal prav. Najtežje ni bilo otrokovo vedenje. Najtežje je bilo živeti z občutkom, da bi mu rad pomagal, pa včasih sploh ne veš kako.
Sčasoma sem začel opažati nekaj, česar prej nisem. Za vedenjem, ki me je jezilo, ni bil vedno otrok, ki »noče«. Velikokrat je bil otrok, ki v tistem trenutku preprosto ni zmogel tako, kot sem pričakoval. Ko sem rekel tri stvari naenkrat, je morda slišal vse tri, a je po nekaj sekundah ostala samo še ena. Ko sem zahteval, naj začne nalogo, težava včasih sploh ni bila v učenju, ampak v tem, da ni vedel, kako začeti. Ko je eksplodiral zaradi nečesa, kar se je meni zdelo nepomembno, sem gledal samo zadnjo kapljico, ne pa vsega, kar se je v njem nabiralo že prej.
To spoznanje ni čudežno rešilo naših dni. Še vedno imamo težka jutra. Še vedno pridejo trenutki, ko je treba isto stvar povedati večkrat. Še vedno so izbruhi, pozabljene stvari, slabi dnevi in trenutki, ko tudi meni zmanjka energije. Razlika je v tem, da danes tega ne vidim več vedno kot boj med mano in otrokom.
Začel sem se učiti, da včasih pomaga manj besed. Ena naloga namesto petih. Včasih pomaga, da sem zraven pri začetku, namesto da iz druge sobe ponavljam, kaj mora narediti. Včasih pomaga, da najprej počakamo, da se vsi umirimo, in šele potem govorimo o tem, kaj se je zgodilo. In včasih ne pomaga nič. Tudi to sem se moral sprejeti.
Veliko sem se moral naučiti predvsem o sebi. Otrok zelo hitro pokaže, koliko potrpljenja zares imamo, ne koliko mislimo, da ga imamo. Pokazal mi je, kako hitro želim nekaj rešiti, kako težko mi je včasih samo obstati ob nekom, ki ima težek trenutek, in kako pogosto od otroka pričakujem samokontrolo ravno takrat, ko svojo izgubljam tudi sam.
Verjetno je ena največjih sprememb pri meni prišla, ko sem nehal vsak dan meriti samo tisto, kar ni uspelo. Če gledaš samo težave, jih boš vedno našel dovolj. Danes poskušam opaziti tudi stvari, ki bi jih nekoč spregledal. Da se je po jezi sam vrnil. Da je nekaj naredil brez petega opozorila. Da je vztrajal nekoliko dlje kot prejšnjič. Da je povedal, kaj ga moti, namesto da je samo eksplodiral. Za nekoga so to majhne stvari. Ko veš, koliko truda je bilo potrebnega zanje, niso več majhne.
Mislim, da sem si kot starš dolgo predstavljal, da moram otroka pripraviti na svet. Danes na to gledam nekoliko drugače. Seveda ga moram naučiti pravil, odgovornosti in meja. Toda hkrati moram paziti, da ga med tem učenjem ne prepričam, da je z njim nekaj narobe samo zato, ker nekatere stvari zanj niso tako enostavne kot za druge.
Otroci si verjetno ne bodo zapomnili vseh naših navodil. Ne bodo se spomnili, kolikokrat smo pravočasno pripravili torbo ali ali je bila soba vsak večer pospravljena. Mislim pa, da si bodo nekje v sebi zapomnili, kako so se ob nas počutili, ko jim ni šlo.
Ali so takrat videli razočaran obraz človeka, ki ga imajo najraje, ali nekoga, ki je znal tudi po težkem trenutku priti nazaj do njih.
Tega se še vedno učim. Nisem starš, ki bi našel skrivnostno formulo. Še vedno naredim napake in verjetno jih bom še veliko. Toda danes vsaj vem, da moja naloga ni ustvariti popolnega otroka.
Moja naloga je, da ga poskušam videti tudi v trenutkih, ko njegovo vedenje prekrije vse tisto lepo, kar je v njem.
In mogoče sem moral prav zaradi njega tudi sam odrasti nekoliko drugače.
To je resnična izkušnja starša, deljena z dovoljenjem in pred objavo preverjena. Ni zdravniški nasvet — vsaka družina gre po svoji poti.