Gibanje ni samo poraba energije: pri otrocih z ADHD lahko trenira tudi možgane

Ko govorimo o gibanju pri otrocih z ADHD, pogosto najprej pomislimo na to, da mora otrok »porabiti odvečno energijo«. Toda raziskave kažejo precej zanimivejšo sliko. Telesna aktivnost lahko vpliva tudi na izvršilne funkcije – sposobnosti, ki otroku pomagajo zadržati navodilo v mislih, ustaviti impulzivno reakcijo, preklopiti med nalogami in prilagoditi vedenje situaciji.

Meta-analiza 19 randomiziranih raziskav je pokazala izboljšanje predvsem delovnega spomina in kognitivne fleksibilnosti, posebej zanimive pa so bile aktivnosti, pri katerih otrok med gibanjem tudi razmišlja, sprejema odločitve in se prilagaja. Novejša randomizirana raziskava iz leta 2026 je to ugotovitev dodatno podprla: kombinacija gibanja in kognitivnih nalog je bila pri nekaterih izvršilnih funkcijah uspešnejša kot klasična aerobna vadba sama.

Izvršilne funkcije: nevidni »vodja« otrokovega vedenja

Otrok lahko zelo dobro ve, da mora prinesti zvezek, pospraviti peresnico, poslušati navodilo in šele nato začeti nalogo. Toda med tem, da nekaj ve, in tem, da to dejansko izvede, obstaja velik prostor. Prav v tem prostoru delujejo izvršilne funkcije.

Če jih poenostavimo, bi lahko rekli, da imajo možgani nekaj podobnega kot notranji sistem vodenja. Delovni spomin pomaga informacijo nekaj časa zadržati v mislih. Zaviralni nadzor pomaga ustaviti reakcijo, preden jo izvedemo. Kognitivna fleksibilnost pa omogoča spremembo načrta, ko se situacija spremeni.

Pri otroku z ADHD se lahko to pokaže zelo praktično. Starš reče: »Pojdi v sobo, obleci majico, vzemi nogavice in prinesi torbo.« Otrok pride v sobo, vidi lego kocke in čez nekaj minut sploh ne ve več, zakaj je prišel. To ni nujno neposlušnost. Del navodila se je lahko preprosto izgubil iz delovnega spomina.

Drug otrok ve, da ne sme prekiniti sošolca, vendar se odglasi, še preden uspe zaustaviti impulz. Tukaj je pomemben zaviralni nadzor. Tretji otrok se pripravlja na eno nalogo, učitelj pa nenadoma spremeni navodilo. Otrok se razjezi, obstane ali nadaljuje po starem pravilu. Tukaj ima veliko vlogo kognitivna fleksibilnost.

Prav te sposobnosti so raziskovalci proučevali pri telesni aktivnosti.

Kaj je pokazala velika meta-analiza?

Leta 2025 je bila v reviji Journal of Affective Disorders objavljena meta-analiza raziskovalcev Dong Li, Chuyuan Miao, Deng Wang in Chenmu Li. Avtorji so pregledali randomizirane kontrolirane raziskave telesne aktivnosti pri šoloobveznih otrocih z ADHD, objavljene do septembra 2023.

V končno analizo so vključili 19 randomiziranih kontroliranih raziskav. To je pomembno, saj niso združevali samo opažanj staršev ali raziskav, kjer bi otroci sami izbirali, ali želijo telovaditi. Osredotočili so se na raziskave, kjer so bile telesne intervencije eksperimentalno primerjane s kontrolnimi pogoji.

Rezultati so pokazali, da telesna aktivnost ni vplivala samo na telesno pripravljenost. Opazili so izboljšanje več področij izvršilnega funkcioniranja. Pri kognitivni fleksibilnosti je bila standardizirana velikost učinka približno 0,70, pri delovnem spominu pa približno 0,74.

To je zanimivo predvsem zato, ker sta ravno ti dve področji pogosto močno prisotni v vsakodnevnih težavah otroka z ADHD.

Delovni spomin ni pomemben samo pri laboratorijskem testu. Otrok ga uporablja, ko si skuša zapomniti večdelno navodilo, ko računa na pamet, bere daljši stavek, rešuje matematično nalogo ali skuša slediti temu, kaj mora naslednje narediti.

Kognitivna fleksibilnost pa pomaga, ko mora otrok preklopiti z igre na domačo nalogo, sprejeti spremembo načrta, spremeniti strategijo, ko prva ne deluje, ali razumeti, da pri novi nalogi velja drugačno pravilo.

Kaj pa samokontrola oziroma zaviranje impulzov?

Tu je rezultat nekoliko manj prepričljiv in prav je, da tega ne skrijemo. Pri merilih zaviranja oziroma preklapljanja je meta-analiza našla manjši do srednje velik ocenjeni učinek, vendar je bil dokaz manj zanesljiv kot pri delovnem spominu in kognitivni fleksibilnosti.

To je lep primer, zakaj pri raziskavah ni dovolj napisati samo: »Šport izboljša izvršilne funkcije.«

Bolj pravilen zaključek je, da so bili učinki najbolj jasni pri nekaterih izvršilnih funkcijah, medtem ko so bili pri drugih rezultati manj enotni.

Toda zgodba se tukaj ne konča.

Ni pomembno samo, koliko se otrok giba – pomembno je tudi, kako se giba

Ena najbolj zanimivih ugotovitev raziskav je, da so lahko posebej koristne kognitivno angažirajoče telesne aktivnosti.

To pomeni aktivnosti, pri katerih otrok ne izvaja samo ponavljajočega se gibanja, ampak mora med gibanjem tudi spremljati okolje, si zapomniti pravilo, reagirati na spremembe, načrtovati naslednji korak ali sprejeti odločitev.

Predstavljajmo si razliko med dvema aktivnostma. Pri prvi otrok deset minut teče po ravni poti. Pri drugi mora teči, ob določenem znaku spremeniti smer, si zapomniti barvo, ob modrem znaku skočiti, ob rdečem obstati, spremljati žogo, reagirati na soigralca in prilagajati svoje gibanje temu, kar se dogaja.

Pri obeh aktivnostih se otrok giba. Toda pri drugi morajo hkrati intenzivno delati tudi pozornost, delovni spomin, zaviranje impulzov in kognitivna fleksibilnost.

To odpira zelo zanimivo idejo: morda najbolj koristno gibanje za otroka z ADHD ni nujno tisto, pri katerem se samo najbolj utrudi, ampak tisto, pri katerem morata sodelovati telo in možgani.

Raziskava iz leta 2026 je to preverila še bolj neposredno

Leta 2026 so raziskovalci to vprašanje preverili v multicentrični randomizirani raziskavi, v katero je bilo vključenih 107 otrok z ADHD, starih od 6 do 10 let.

Otroke so razporedili v tri skupine. Ena skupina je izvajala integrirano kognitivno-motorično vadbo, druga običajno aerobno vadbo, tretja pa je bila kontrolna skupina. Obe aktivni skupini sta vadili 12 tednov, trikrat tedensko po 45 minut.

Rezultat je bil zelo zanimiv. Tako običajna aerobna vadba kot kognitivno-motorična vadba sta v primerjavi s kontrolno skupino zmanjšali nepazljivost ter hiperaktivnost in impulzivnost. Pri osnovnih simptomih ADHD med obema vrstama vadbe ni bilo velike razlike.

Ko pa so raziskovalci pogledali izvršilne funkcije, se je zgodba spremenila. Otroci v skupini, kjer so bile telesne naloge združene s kognitivnimi zahtevami, so pokazali večje izboljšanje zaviralnega nadzora in neposrednega delovnega spomina kot otroci, ki so izvajali samo aerobno vadbo.

Pri kognitivni fleksibilnosti sta bili obe vrsti telesne aktivnosti učinkovitejši od kontrolnega pogoja.

To je precej pomembna ugotovitev. Ne kaže samo, da je gibanje lahko koristno. Kaže tudi, da lahko način, kako oblikujemo gibanje, vpliva na to, katere kognitivne sposobnosti otrok vadi.

Morda otrok med igro trenira veliko več, kot vidimo

Predstavljajmo si otroka, ki igra nogomet. Od zunaj vidimo tek, žogo in fizično aktivnost. Toda njegovi možgani medtem ves čas izvajajo ogromno operacij.

Spremljati mora igralce, predvidevati, kam bo šla žoga, zadržati impulz, da ne steče vedno neposredno proti njej, odločiti se mora, komu bo podal, in spremeniti načrt, če se situacija nenadoma spremeni.

Podobno je pri številnih igrah z žogo, borilnih veščinah, plesu, plezanju, poligonih, igrah s pravili in dejavnostih, kjer otrok reagira na druge ljudi.

To ne pomeni, da je nogomet terapija za ADHD ali da obstaja šport, ki »zdravi« izvršilne funkcije. Pomeni pa, da je določena telesna aktivnost hkrati tudi zelo kompleksna kognitivna naloga.

Podoben rezultat je pokazala tudi manjša raziskava

Raziskovalca Vahid Nejati in Zahra Derakhshan sta leta 2021 randomizirala 30 otrok z ADHD v dve skupini. Ena je izvajala telesno aktivnost z dodatnimi kognitivnimi zahtevami, druga pa aerobno aktivnost brez primerljivega kognitivnega dela.

Kognitivno zahtevnejša telesna aktivnost je pokazala večji in dolgotrajnejši učinek na izvršilne funkcije in simptome ADHD kot sama aerobna vadba.

Vzorec je bil majhen, zato iz ene takšne raziskave ne moremo ustvariti univerzalnega pravila. Rezultat pa je zanimiv, ker je skladen z ugotovitvami večje meta-analize in nove randomizirane raziskave iz leta 2026.

Koliko gibanja je potrebno?

Na to vprašanje za zdaj nimamo ene natančne številke. Raziskave kažejo, da so pomembni trajanje posameznega treninga, pogostost treningov, skupno trajanje programa in vrsta aktivnosti, vendar optimalna kombinacija ni enaka za vse izvršilne funkcije.

Novejše raziskave nakazujejo, da so lahko koristni programi, ki trajajo več tednov in vključujejo redno zmerno do intenzivnejšo aktivnost. Toda trenutno ni dovolj dokazov, da bi lahko rekli, da mora vsak otrok z ADHD izvajati točno določeno aktivnost določeno število minut.

Bolj verjetno je, da je pomembna kombinacija rednosti, dovolj dolgega programa, primerne intenzivnosti in aktivne kognitivne vključenosti otroka.

Kaj to pomeni doma?

Morda najbolj zanimiva posledica teh raziskav je, da za treniranje izvršilnih funkcij ni nujno vedno treba otroka posesti za mizo.

Če želimo vključiti delovni spomin, lahko otrok med gibanjem sledi zaporedju treh ali štirih navodil. Če želimo vaditi zaviranje impulzov, lahko igra igro, pri kateri se mora ob določenem znaku ustaviti in ob drugem nadaljevati. Če želimo kognitivno fleksibilnost, lahko med poligonom nenadoma spremenimo pravilo ali smer.

Tudi običajna otroška igra lahko tako postane zelo bogata kognitivna dejavnost.

Ključ pa ni v tem, da moramo vsako igro spremeniti v terapijo. Otrok potrebuje tudi gibanje samo zaradi veselja, druženja in igre.

Za starša ali učitelja pa je lahko zelo koristno vedeti, da gibanje in učenje nista nujno dve ločeni stvari.

Zakaj je to pri ADHD posebej zanimivo?

Otrok z ADHD je pogosto v situaciji, ko od njega zahtevamo prav tisto, kar mu je najtežje.

»Sedi pri miru.«

»Glej v zvezek.«

»Ne premikaj se.«

»Zberi se.«

Nato pričakujemo boljšo pozornost.

Raziskave telesne aktivnosti odpirajo nekoliko drugačen pogled. Pri nekaterih otrocih lahko strukturirano gibanje predstavlja okolje, v katerem izvršilne funkcije aktivno uporabljajo in vadijo, namesto da bi poskušali gibanje ves čas zavirati.

To ne pomeni, da mora otrok med vsako šolsko uro hoditi po razredu ali da gibanje odpravi ADHD. Kaže pa, da je lahko telesna aktivnost pomemben del podpore otrokovemu kognitivnemu funkcioniranju.

Ali lahko gibanje nadomesti zdravila ali drugo zdravljenje?

Iz teh raziskav tega ne moremo zaključiti.

Telesno aktivnost je primerneje razumeti kot podporno oziroma dopolnilno intervencijo, ne kot univerzalno zamenjavo za druge oblike zdravljenja ADHD.

Otrok lahko potrebuje kombinacijo podpore staršev, prilagoditev v šoli, učenja strategij, psihološke ali vedenjske obravnave in pri nekaterih otrocih tudi zdravil.

Gibanje ima pri tem eno veliko prednost: poleg možnih učinkov na izvršilne funkcije prinaša tudi širše koristi telesne aktivnosti, socialnega vključevanja, motoričnega razvoja in splošnega dobrega počutja.

Zato vprašanje morda ni: »Ali naj izberemo gibanje ali drugo zdravljenje?«

Veliko bolj smiselno vprašanje je: »Kako lahko redno gibanje vključimo v celotno podporo otroku?«

Pomembno opozorilo: boljši rezultat testa še ni nujno lažje življenje

Tudi pri teh rezultatih moramo ostati previdni.

Velik del raziskav izvršilne funkcije meri s standardiziranimi kognitivnimi testi. Če otrok po dvanajstih tednih hitreje opravi test delovnega spomina, je to zanimivo, vendar še ne pomeni nujno, da bo naslednje jutro brez pomoči pripravil šolsko torbo.

To je pomembna razlika med kognitivnim izboljšanjem na testu in funkcionalnim izboljšanjem v resničnem življenju.

Prihodnje raziskave morajo zato vedno bolj preverjati tudi stvari, kot so samostojnost doma, šolsko delo, organizacija, odnosi, vsakodnevna regulacija vedenja in kakovost življenja.

Prav tako so raziskave uporabljale različne teste in načine merjenja izvršilnih funkcij, zato rezultati niso povsem neposredno primerljivi.

Glavno sporočilo raziskave

Otroku z ADHD ne pomagamo pri gibanju samo zato, da bi bil pozneje bolj utrujen in lažje sedel pri miru.

To je preozek pogled.

Dobro izbrana telesna aktivnost je lahko hkrati trening telesa, pozornosti, delovnega spomina, odločanja, samokontrole in prilagajanja.

In morda je ravno tu največja sprememba v našem razmišljanju.

Namesto vprašanja: »Kako naj otrok porabi svojo energijo?« lahko začnemo razmišljati: »Kako lahko njegovo potrebo po gibanju uporabimo tudi kot prostor za razvoj sposobnosti, ki so mu sicer najtežje?«

Otrok ne potrebuje samo manj gibanja, da bi se lahko učil.

Včasih lahko potrebuje več pravega gibanja, da se njegovi možgani lažje učijo upravljati sami sebe.