Montelukast in ADHD: lahko zdravilo za astmo vpliva na pozornost, vedenje in spanec pri otrocih?

Nova velika raziskava, objavljena oktobra 2026 v reviji BMC Medicine, je pri skoraj 97.000 otrocih z novo diagnosticirano astmo primerjala zdravljenje z montelukastom in inhalacijskimi kortikosteroidi. Otroci, ki so zdravljenje začeli z montelukastom, so imeli v nadaljnjem spremljanju za približno 40 % višje relativno tveganje za diagnozo ADHD ter za približno 43 % višje relativno tveganje za opozicionalno-kljubovalne in vedenjske motnje.

Toda zgodba ni tako preprosta, kot bi lahko nakazoval naslov. Velika švedska raziskava iz leta 2025 pri več kot 74.000 otrocih podobnega povečanja nevropsihiatričnega tveganja ni ugotovila, druge raziskave pa so zaznale predvsem več težav s spanjem, razdražljivostjo, hiperaktivnostjo in vedenjem. Nova metaanaliza iz leta 2026 je prav tako nakazala več nevropsihiatričnih dogodkov ob montelukastu, vendar rezultat statistično ni bil dovolj zanesljiv.

Najpomembnejši zaključek zato ni, da montelukast povzroča ADHD. Dokazi tega za zdaj ne omogočajo. Kažejo pa dovolj močan in ponavljajoč se varnostni signal, da morajo zdravniki in starši pri otroku, ki prejema montelukast, spremljati tudi spanje, razpoloženje, pozornost in vedenje.

To je pomembno tudi za Slovenijo. Evropska priporočila in informacije o zdravilu že opozarjajo na nevropsihiatrične neželene učinke montelukasta, smernice GINA 2026 pa pri otroški astmi dajejo prednost zdravljenju, ki vsebuje inhalacijski kortikosteroid, medtem ko je montelukast predvsem alternativna ali dodatna možnost v določenih okoliščinah.

Zakaj sploh govorimo o zdravilu za astmo na strani o ADHD?

Na prvi pogled se zdi povezava nenavadna. Montelukast ni zdravilo za ADHD, ampak antagonist levkotrienskih receptorjev, ki se uporablja predvsem pri astmi in nekaterih alergijskih boleznih. Starši ga lahko poznajo tudi pod trgovskim imenom Singulair ali pod imeni generičnih zdravil z učinkovino montelukast.

Toda že več let se pri tem zdravilu pojavljajo poročila o spremembah spanja, razpoloženja in vedenja. Opisane so bile nočne more, nespečnost, razdražljivost, nemir, agresivnost, anksioznost, spremembe razpoloženja, hiperaktivnost in težave s pozornostjo. Težava je v tem, da so prav nekateri od teh simptomov zelo podobni težavam, ki jih opažamo pri ADHD.

Otrok, ki slabo spi, je lahko naslednji dan bolj razdražljiv, impulziven in nepazljiv. Otrok, ki postane izrazito nemiren ali hiperaktiven, lahko začne kazati vedenje, ki spominja na ADHD. Pri otroku, ki ADHD že ima, pa se postavi še drugo vprašanje: ali lahko zdravilo njegove obstoječe težave poslabša?

Nova raziskava iz leta 2026 je šla še korak dlje. Raziskovalci niso spremljali samo posameznih simptomov, ampak so preverjali tudi poznejše diagnoze ADHD.

Nova raziskava: skoraj 97.000 otrok iz ZDA in Kanade

Raziskava Neuropsychiatric outcomes after montelukast versus inhaled corticosteroids in pediatric asthma: a pooled birth cohort study je bila oktobra 2026 objavljena v reviji BMC Medicine. Raziskovalci so združili podatke dveh velikih populacijskih kohort: ameriške AM-PREGNANT in kanadske Quebec Pregnancy Cohort.

Vključeni so bili otroci, stari od enega do manj kot 18 let, ki so prvič dobili diagnozo astme in nato kot prvo kontrolno zdravljenje začeli uporabljati bodisi montelukast bodisi inhalacijski kortikosteroid. V ameriški kohorti je bilo 85.322 otrok, med njimi jih je 21.534 začelo zdravljenje z montelukastom, 63.788 pa z inhalacijskim kortikosteroidom. Kanadska kohorta je vključevala dodatnih 11.854 otrok, med katerimi jih je 373 začelo zdravljenje z montelukastom in 11.481 z inhalacijskim kortikosteroidom.

Skupaj je bilo torej analiziranih 97.176 otrok z astmo. Raziskovalci so posebej spremljali motnje spanja in ADHD, poleg tega pa še motnje razpoloženja, anksiozne motnje ter opozicionalno-kljubovalne in vedenjske motnje.

Rezultat, ki je pritegnil največ pozornosti: 40 % višje relativno tveganje za ADHD

Po statističnem prilagajanju za številne dejavnike je bila uporaba montelukasta v primerjavi z inhalacijskimi kortikosteroidi povezana z večjim tveganjem za diagnozo ADHD. Prilagojeno razmerje tveganj je znašalo HR 1,40, 95-odstotni interval zaupanja pa 1,19–1,66.

Prevedeno v bolj razumljiv jezik: skupina, ki je začela zdravljenje z montelukastom, je imela v obdobju spremljanja približno 40 % višje relativno tveganje za diagnozo ADHD kot skupina, ki je začela zdravljenje z inhalacijskim kortikosteroidom.

Pomembno je razumeti besedo relativno. To ne pomeni, da je 40 % otrok dobilo ADHD. Prav tako ne pomeni, da se je tveganje povečalo za 40 odstotnih točk. Če bi bilo na primer osnovno tveganje nekega izida 5 %, bi 40-odstotno relativno povečanje pomenilo približno 7 %. Če bi bilo osnovno tveganje 10 %, bi pomenilo približno 14 %. To sta samo ilustrativna primera za razumevanje statistike, ne podatka iz te raziskave.

Ko v medijih preberemo »40 % večje tveganje«, je ta razlika zelo pomembna.

Povečano je bilo tudi tveganje za opozicionalne in vedenjske motnje

Drugi zanimiv rezultat je bil povezan z opozicionalno-kljubovalnimi in vedenjskimi motnjami. Tudi tukaj je bilo tveganje v skupini z montelukastom višje. Prilagojeno razmerje tveganj je znašalo približno HR 1,43, kar pomeni približno 43 % višje relativno tveganje v primerjavi z otroki, zdravljenimi z inhalacijskimi kortikosteroidi.

To je še posebej zanimivo v kontekstu ADHD, saj se opozicionalne težave pri delu otrok z ADHD pojavljajo sočasno. Vendar tega rezultata ne smemo razlagati tako, da montelukast pri otroku »ustvari ODD«. Raziskava kaže statistično povezavo z diagnozami, ne mehanizma njihovega nastanka.

Pri motnjah razpoloženja in anksioznih motnjah raziskovalci niso našli statistično pomembnih razlik med obema zdravljenjema.

Kaj se je zgodilo pri spanju?

Pri motnjah spanja so bili rezultati bolj zapleteni. Ameriška in kanadska kohorta nista dali enakega rezultata. V kanadski skupini je bila povezava med montelukastom in motnjami spanja izrazitejša, v ameriški pa precej manj.

Ko so raziskovalci otroke razdelili glede na nadzor astme, se je pokazalo, da je bila povezava z motnjami spanja izrazitejša pri otrocih z nadzorovano oziroma delno nadzorovano astmo in pri otrocih, ki v obdobju spremljanja niso uporabljali sistemskih kortikosteroidov.

Zakaj je to zanimivo? Ker lahko tudi astma sama pomembno moti spanec. Otrok s slabo nadzorovano astmo lahko ponoči kašlja, se zbuja, težko diha in zato slabo spi. V takšni skupini je zelo težko ločiti učinek bolezni od možnega učinka zdravila.

To je eden od primerov, zakaj so raziskave neželenih učinkov v resničnem življenju precej bolj zapletene, kot se zdi na prvi pogled.

Ali raziskava dokazuje, da montelukast povzroča ADHD?

Ne.

To je verjetno najpomembnejši stavek celotnega članka. Raziskava ni bila randomizirano klinično preskušanje, v katerem bi raziskovalci naključno določili, kateri otrok bo več let prejemal montelukast in kateri inhalacijski kortikosteroid. Temeljila je na opazovanju podatkov otrok, ki so zdravila prejeli v resničnem zdravstvenem sistemu.

Raziskovalci so statistično upoštevali številne možne dejavnike, zaradi česar je študija precej močnejša od preprostega primerjanja dveh skupin. Toda tudi najboljša statistična prilagoditev ne more zagotovo odstraniti vseh razlik med otroki.

Otrok, ki mu zdravnik predpiše montelukast, se lahko od otroka, ki prejme inhalacijski kortikosteroid, razlikuje po vrsti astme, alergijah, starosti, težavah z uporabo inhalatorja, pogostosti simptomov, drugih boleznih, uporabi drugih zdravil in številnih dejavnikih, ki jih podatkovna zbirka morda ne zajame popolnoma.

Zato je znanstveno pravilneje reči: »Uporaba montelukasta je bila povezana z večjim tveganjem za poznejšo diagnozo ADHD.« Ne pa: »Montelukast povzroča ADHD.«

Med tema stavkoma je velika razlika.

Še en zaplet: astma in ADHD sta že sama po sebi povezana

Pri razlagi nove raziskave obstaja še ena pomembna težava. Že dolgo vemo, da se astma in ADHD pri otrocih pojavljata skupaj nekoliko pogosteje, kot bi pričakovali po naključju.

Velike sistematične analize so pokazale povečano povezavo med astmo in ADHD. Razlog ni povsem pojasnjen. Možne razlage vključujejo skupne genetske dejavnike, imunske in vnetne poti, vpliv spanja, okoljske dejavnike ter druge zdravstvene in socialne dejavnike.

To pomeni, da mora vsaka raziskava montelukasta zelo skrbno ločevati tri stvari: astmo samo, zdravljenje astme in ADHD.

Nova raziskava je zato pomembna predvsem zato, ker ni primerjala otrok z astmo z zdravimi otroki. Primerjala je dve skupini otrok z astmo, ki sta prejemali različni vrsti kontrolnega zdravljenja. To je metodološko precej bolj uporabno, še vedno pa ne odstrani vseh možnih razlik med skupinama.

Velika švedska raziskava ne najde povečanega tveganja

Če bi obstajala samo raziskava iz leta 2026, bi bila zgodba precej preprosta. Toda znanost le redko deluje tako.

Leta 2025 je bila v JAMA Pediatrics objavljena velika švedska raziskava, ki je analizirala 74.291 otrok in mladostnikov, starih od 6 do 17 let. Od tega jih je 26.462 uporabljalo montelukast, 47.829 pa dolgo delujoče agoniste beta oziroma LABA.

Raziskovalci so spremljali anksioznost, depresijo, motnje spanja, samomorilnost, motnje pozornosti in vedenja ter psihotične oziroma konfuzne simptome. Skupna incidenca nevropsihiatričnih dogodkov je bila 2,39 dogodka na 100 bolnikov-let pri montelukastu in 2,41 pri primerjalni skupini.

Prilagojeno razmerje tveganj je znašalo 0,99, kar pomeni, da raziskava ni našla povečanega skupnega nevropsihiatričnega tveganja pri montelukastu.

Tudi pri kategoriji motenj aktivnosti, pozornosti in vedenja je bilo razmerje tveganj višje od 1, vendar interval zaupanja ni potrdil jasne statistične razlike.

To je izredno pomembno, saj pokaže, da znanstveni dokazi niso enotni.

Zakaj lahko dve veliki raziskavi prideta do različnih rezultatov?

Na prvi pogled se zdi nenavadno: ena raziskava kaže 40-odstotno višje tveganje za ADHD, druga pa skoraj nobene razlike. Toda raziskavi se pomembno razlikujeta.

Nova raziskava iz leta 2026 je primerjala montelukast z inhalacijskimi kortikosteroidi in zajela otroke od zgodnjega otroštva dalje. Švedska raziskava je primerjala montelukast z LABA in je vključevala otroke, stare od 6 do 17 let.

Razlikovali so se tudi načini določanja izidov, čas spremljanja, struktura zdravstvenega sistema, populacija in statistične metode.

To je zelo dobra lekcija o tem, zakaj ene same raziskave ne bi smeli predstavljati kot dokončnega odgovora.

Korejska raziskava več kot 161.000 otrok ponovno zazna signal

Leta 2024 je bila objavljena še ena velika populacijska raziskava iz Južne Koreje. Vključevala je 161.386 otrok in mladostnikov, ki so imeli astmo ali alergijski rinitis in so uporabljali montelukast.

Raziskovalci so uporabili tako imenovano case-crossover zasnovo. Pri istem otroku so primerjali obdobja tik pred nevropsihiatričnim dogodkom z drugimi kontrolnimi časovnimi obdobji.

Rezultati so pokazali povečano verjetnost nevropsihiatričnih dogodkov po izpostavljenosti montelukastu. V sedemdnevnem obdobju je bilo prilagojeno razmerje obetov približno 1,29, v 14-dnevnem obdobju 1,34, v 28-dnevnem obdobju pa približno 1,38.

To ne pomeni, da je imel vsak tretji otrok težave. Ponovno gre za relativno primerjavo tveganja med različnimi časovnimi obdobji.

Prednost takšne metode je, da je otrok sam sebi kontrola, zato so številne njegove stalne značilnosti avtomatično enake v primerjanih obdobjih. Toda tudi ta raziskava ne more popolnoma izključiti vpliva drugih dejavnikov, na primer poslabšanja alergijske bolezni ali sočasnega jemanja drugih zdravil.

Kaj se zgodi v prvem mesecu?

Leta 2025 je bila objavljena tudi prospektivna multicentrična raziskava iz 31 pediatričnih alergoloških in imunoloških centrov. Vključenih je bilo 1.163 otrok, starih od šest mesecev do 17 let, ki so zaradi astme ali alergijskega rinitisa začeli prejemati montelukast.

Starši so pred začetkom zdravljenja in po enem mesecu ocenjevali otrokovo spanje in nevropsihiatrične simptome. Razlike so bile velike. Pred začetkom zdravljenja je vsaj en nevropsihiatrični simptom navajalo 14,8 % otrok, po enem mesecu pa 34,3 %.

Povečale so se prijave nespečnosti, nočnih mor, nočnih strahov, razdražljivosti, vedenjskih težav, vznemirjenosti, tesnobe, depresivnega razpoloženja, hiperaktivnosti, težav pri učenju, zaspanosti in glavobolov.

Na primer, nočne more so se povečale z 2,3 % na 14,2 %, razdražljivost s 4,9 % na 16,6 %, hiperaktivnost pa z 2,3 % na 10,6 %.

To so velike razlike, vendar je tudi tukaj pomembna omejitev: raziskava ni imela primerljive skupine otrok, ki montelukasta ne bi prejemala. Starši so vedeli, da je otrok začel zdravljenje in so bili vprašani o simptomih, zato ne moremo izključiti vpliva pričakovanj, same alergijske bolezni ali drugih sprememb.

Raziskava zato daje močan varnostni signal, vendar sama zase ne dokazuje vzročnosti.

Nova metaanaliza iz leta 2026: signal obstaja, negotovost pa ostaja

Avgusta 2026 je bila objavljena sistematična analiza, ki je združila šest raziskav pri skupaj 559 otrocih in mladostnikih. Primerjala je kombinacijo montelukasta in inhalacijskega kortikosteroida z zdravljenjem samo z inhalacijskim kortikosteroidom.

Nevropsihiatrični dogodki so se pojavili pri 12,1 % otrok v skupini z montelukastom in ICS ter pri 8,6 % otrok v skupini samo z ICS. Absolutna razlika je bila približno 3,5 odstotne točke.

Skupno relativno tveganje je znašalo RR 1,41, vendar je bil 95-odstotni interval zaupanja 0,89–2,22 in rezultat ni bil statistično značilen.

To je dober primer tega, kako moramo brati raziskave. Sama številka 1,41 izgleda kot 41-odstotno povečanje, toda širok interval zaupanja pomeni, da podatki dopuščajo tako možnost skoraj nobene razlike kot tudi precej večjega tveganja.

Avtorji so zato pravilno zaključili, da trenutni dokazi ostajajo negotovi.

Kaj nam torej pove celotna slika?

Če pogledamo samo eno raziskavo, lahko hitro dobimo zelo močno zgodbo. Če pogledamo vse podatke, dobimo bolj pošten odgovor: obstaja verjeten in dovolj ponavljajoč se signal nevropsihiatričnih neželenih učinkov montelukasta, vendar natančna velikost tveganja in vprašanje vzročnosti še nista dokončno razrešena.

Nekatere velike raziskave tveganje zaznajo, druge ga ne. Prospektivna opazovanja kažejo povečanje simptomov po začetku zdravljenja, medtem ko randomizirani podatki in nekatere metaanalize ne dajejo povsem enotnega odgovora.

To ni razlog, da bi težavo ignorirali. Prav tako ni razlog za paniko. Je razlog za informirano predpisovanje in spremljanje otroka.

Kaj pravi Evropa?

To vprašanje je za nas pomembnejše od ameriškega opozorila FDA, saj živimo v Sloveniji in uporabljamo evropsko regulativo ter evropska zdravila.

Evropske informacije o montelukastu že več let vsebujejo opozorilo glede nevropsihiatričnih dogodkov pri odraslih, mladostnikih in otrocih. Staršem oziroma skrbnikom se svetuje, naj ob takšnih spremembah obvestijo zdravnika, zdravnik pa mora ponovno oceniti koristi in tveganja nadaljevanja zdravljenja.

To pomeni, da opozorilo ni nekaj, kar bi se pojavilo šele z novo raziskavo iz leta 2026. Nova raziskava predvsem dodaja dodatne podatke k vprašanju, ki ga evropske regulatorne informacije že poznajo.

Kaj pa smernice za otroško astmo v letu 2026?

Najnovejša priporočila Global Initiative for Asthma oziroma GINA 2026 so za starše zelo zanimiva.

Pri otrocih, starih 5 let ali manj, je pri persistentni astmi kot prednostna kontrolna terapija naveden nizek odmerek inhalacijskega kortikosteroida. Leukotrienski antagonist, kamor spada montelukast, je možna alternativna možnost, vendar GINA posebej dodaja opozorilo, da je treba starše oziroma skrbnike seznaniti z nevarnostjo nevropsihiatričnih neželenih učinkov.

Tudi pri otrocih, starih od 6 do 11 let, GINA navaja, da so leukotrienski antagonisti na splošno manj učinkoviti od inhalacijskih kortikosteroidov, zlasti pri preprečevanju poslabšanj astme. Če se uporablja montelukast, je ponovno izrecno navedeno opozorilo glede nevropsihiatričnih učinkov.

To ne pomeni, da je montelukast »slabo zdravilo«. Pomeni pa, da pri večini otrok ni avtomatična prva izbira samo zato, ker je tableto lažje dati kot inhalator.

Odločitev mora upoštevati vrsto astme, sposobnost pravilne uporabe inhalatorja, spremljajoči alergijski rinitis, telesno aktivnost, odziv na dosedanje zdravljenje, neželene učinke in individualne značilnosti otroka.

Kaj velja v Sloveniji?

Montelukast je na voljo tudi v Sloveniji in se uporablja tudi pri otrocih.

Slovenske informacije o zdravilu Singulair in generičnih oblikah montelukasta že vsebujejo nevropsihiatrične neželene učinke. Med navedenimi spremembami vedenja in razpoloženja so med drugim opisani nenormalne sanje oziroma nočne more, nespečnost, hoja v spanju, tesnoba, razburjenost, agresivno oziroma sovražno vedenje, depresija in psihomotorična hiperaktivnost, kamor sodijo tudi razdražljivost in nemir.

Navedene so tudi motnje pozornosti in težave s spominom, med zelo redkimi učinki pa halucinacije, dezorientiranost ter samomorilne misli in vedenje.

To pomeni, da starš, ki pri otroku po začetku zdravila opazi izrazito spremembo spanja, vedenja ali razpoloženja, tega ne bi smel avtomatično pripisati »slabemu obdobju«, vzgoji ali ADHD.

Časovna povezava z novim zdravilom je informacija, ki jo je vredno povedati zdravniku.

Kaj to pomeni za otroka, ki ADHD že ima?

To je eno najpomembnejših vprašanj za stran ADHDpodpora.si. In odgovor je nekoliko razočarajoč: nova raziskava tega vprašanja ne odgovori neposredno.

Rezultat, da je bilo med uporabniki montelukasta več poznejših diagnoz ADHD, ne pomeni avtomatično, da bo montelukast poslabšal že diagnosticiran ADHD.

Za to bi potrebovali raziskavo otrok z že potrjenim ADHD, pri katerih bi pred začetkom in med zdravljenjem natančno merili nepazljivost, hiperaktivnost, impulzivnost, spanje in čustveno regulacijo.

Takšnih kakovostnih podatkov je bistveno manj.

Vendar pa je pri otroku z ADHD spremljanje še posebej smiselno, ker je lahko težje prepoznati, da se je nekaj spremenilo. Če je otrok že prej nemiren, kako vemo, da je sedaj nemir izrazitejši? Če že prej težko zaspi, ali smo opazili, da so se po uvedbi zdravila pojavile nočne more? Če je že prej impulziven, ali je po začetku zdravila postal nenavadno agresiven ali razdražljiv?

Tu je zelo uporabna preprosta praksa: pred uvedbo novega zdravila si starši lahko zapišejo otrokovo običajno stanje in nato nekaj tednov spremljajo morebitne spremembe.

Ne zato, da bi vsak slab dan pripisali zdravilu, ampak zato, da imamo boljšo primerjavo.

Ali lahko motnje spanja izgledajo kot ADHD?

Da, in to je še ena pomembna plast te zgodbe.

Kronično pomanjkanje kakovostnega spanja lahko pri otroku povzroči težave s pozornostjo, razdražljivost, slabši delovni spomin, čustveno labilnost in celo povečano motorično aktivnost.

Pri odraslem se pomanjkanje spanja pogosto kaže kot zaspanost. Pri otroku se lahko pokaže ravno obratno: otrok postane nemiren in vedenjsko težje obvladljiv.

Zato je pri otroku, pri katerem se po začetku montelukasta pojavijo nočne more, pogosto prebujanje ali nespečnost, pomembno pogledati tudi dogajanje čez dan.

To seveda ne pomeni, da so diagnoze ADHD v novi raziskavi samo posledica slabega spanja. Pomeni pa, da so spanje, vedenje in pozornost močno povezani sistemi, zaradi česar je razlaga takšnih raziskav zahtevna.

Zakaj zdravila preprosto ne ukinemo?

Ker je tudi nenadzorovana astma nevarna.

Astma ni samo neprijeten kašelj. Poslabšanje lahko pomeni težko dihanje, obisk urgence, zdravljenje s sistemskimi kortikosteroidi, hospitalizacijo in v najtežjih primerih življenjsko ogrožajoče stanje.

Zato rezultat raziskave nikakor ne pomeni, da morajo starši otroku sami prenehati dajati montelukast.

Zdravilo ima pri nekaterih otrocih zelo jasno korist. Pri določenih bolnikih je lahko zaradi njihove vrste astme, težav z inhalacijsko terapijo ali drugih razlogov zelo uporabna možnost.

Pravilno vprašanje zato ni: »Je montelukast varen ali nevaren?«

Bolj koristno vprašanje je: »Ali ima ta otrok od zdravila dovolj koristi in ali se pri njem pojavljajo neželeni učinki, zaradi katerih je treba zdravljenje ponovno oceniti?«

Kaj naj starš dejansko opazuje?

Pri spremljanju otroka ni treba iskati vsakega možnega simptoma. Bolj smiselno je opaziti spremembo glede na otrokovo običajno vedenje.

Posebej pozorni smo lahko na nenaden pojav ali jasno poslabšanje spanja, nočne more, nočne strahove, nenavadno razdražljivost, nemir, izrazitejšo hiperaktivnost, agresivnost, nenavadno kljubovalnost, spremembe razpoloženja, tesnobo, težave s koncentracijo ali izrazito spremembo šolskega oziroma družinskega funkcioniranja.

Če se takšna sprememba pojavi kmalu po uvedbi zdravila, je to pomemben podatek za zdravnika.

Če bi otrok izražal samomorilne misli, imel halucinacije, izrazito spremenjeno vedenje ali bi obstajala nevarnost zanj ali za druge, pa je potrebna takojšnja strokovna pomoč.

Ena raziskava ne sme prestrašiti – več raziskav pa ne smemo ignorirati

To je morda najpomembnejše sporočilo tega članka.

Če bi nova raziskava iz leta 2026 obstajala popolnoma sama, bi morali biti pri zaključkih zelo previdni. Toda ne obstaja sama.

Že leta obstajajo poročila o vedenjskih in psihičnih neželenih učinkih montelukasta. Evropske informacije o zdravilu jih priznavajo. GINA nanje opozarja. Korejska raziskava je zaznala povečano tveganje. Prospektivna multicentrična raziskava je zaznala izrazito povečanje simptomov v prvem mesecu zdravljenja.

Po drugi strani velika švedska raziskava tveganja ni potrdila, randomizirane raziskave in metaanalize pa ne dajejo povsem enotnega odgovora.

Torej nimamo dokaza: »Montelukast povzroča ADHD.«

Imamo pa dovolj podatkov za precej bolj utemeljen stavek: »Pri otrocih, ki prejemajo montelukast, je smiselno aktivno spremljati nevropsihiatrične simptome, vključno s spanjem, pozornostjo, hiperaktivnostjo, razdražljivostjo in vedenjskimi spremembami.«

To je velika razlika.

Kaj je tukaj pravzaprav najbolj presenetljivo?

Morda niti ne sam podatek o 40-odstotnem relativnem povečanju tveganja.

Veliko pomembnejša je širša lekcija. Ko se otrok začne nenadoma drugače obnašati, hitro iščemo psihološko razlago.

»ADHD se slabša.«

»Začenja se puberteta.«

»Kljubuje.«

»Premalo je discipliniran.«

»V šoli je nekaj narobe.«

Toda vedenje otroka ni ločeno od njegovega telesa.

Spanje, dihanje, alergije, zdravila, bolečina, stres, razvoj in živčni sistem ves čas vplivajo drug na drugega.

Zato ob nenadni spremembi otrokove pozornosti ali vedenja ne bi smeli vedno vprašati samo: »Kaj je narobe z otrokom?«

Včasih je pomembno vprašati tudi: »Kaj se je v zadnjih tednih spremenilo? Je začel jemati novo zdravilo? Se je spremenilo spanje? Se je poslabšala druga bolezen?«

To je precej širši in pogosto tudi bolj pošten pogled na otroka.

Končni sklep

Nova raziskava iz leta 2026 je pomembna, ker je velika, vključuje dve neodvisni populacijski kohorti in primerja montelukast z enim od ključnih standardnih zdravljenj otroške astme – inhalacijskimi kortikosteroidi.

Rezultat, da je bilo zdravljenje z montelukastom povezano s približno 40 % višjim relativnim tveganjem za diagnozo ADHD in 43 % višjim relativnim tveganjem za opozicionalno-kljubovalne oziroma vedenjske motnje, zasluži pozornost.

Toda rezultat še ni dokaz vzročnosti.

Ko vključimo druge raziskave, vidimo, da so dokazi resni, vendar ne dokončni. Nekatere velike študije tveganje potrjujejo, druge ne. To je natančno razlog, zakaj medicina ne sme temeljiti na enem samem naslovu ali eni številki.

Za starše je najbolj uporabno sporočilo veliko preprostejše.

Če otrok prejema montelukast, bodimo pozorni tudi na njegove možgane, ne samo na njegova pljuča.

Opazujmo spanje, razpoloženje, pozornost in vedenje. Če se po začetku zdravljenja pojavijo izrazite spremembe, jih omenimo pediatru, pulmologu ali alergologu.

Zdravila ne ukinjamo samovoljno. Toda tudi spremembe otrokovega vedenja ne odpišemo avtomatično kot »samo ADHD«.

Pomembne omejitve

Nova raziskava je opazovalna in zato ne more dokazati vzročno-posledične povezave. Čeprav so raziskovalci upoštevali številne dejavnike, ostaja možnost tako imenovanega preostalega zameševanja oziroma residual confounding.

Podatek o izdanem receptu prav tako ne pomeni nujno, da je otrok zdravilo vsak dan dejansko zaužil. Astma sama je povezana z ADHD, spanjem in psihičnim funkcioniranjem, zato je učinek bolezni težko popolnoma ločiti od učinka zdravljenja.

Raziskave uporabljajo različne primerjalne skupine, različne definicije nevropsihiatričnih dogodkov in različne starostne skupine. Prav te razlike so verjetno eden od razlogov, da rezultati niso enotni.

Najpomembneje pa je, da trenutno nimamo dokaza, da montelukast pri posameznem otroku povzroči ADHD. Novi podatki predstavljajo varnostni signal, ki zahteva pozornost in nadaljnje raziskovanje.

Strokovni viri

Jiao XF, Ducharme FM, Leal LF, Longo C, Sheehy O, Kaguelidou F, Bérard A. Neuropsychiatric outcomes after montelukast versus inhaled corticosteroids in pediatric asthma: a pooled birth cohort study. BMC Medicine. 2026;24(1):536. DOI: 10.1186/s12916-026-05235-7. PMID: 42823762.

Glavna raziskava je vključila dve veliki populacijski kohorti in skupaj 97.176 otrok z novo diagnosticirano astmo. Montelukast je bil v primerjavi z inhalacijskimi kortikosteroidi povezan z večjim tveganjem za ADHD ter opozicionalno-kljubovalne in vedenjske motnje.

Preberi osnovno raziskavo v PubMed

Wintzell V, Brenner P, Halldner L, et al. Montelukast Use and the Risk of Neuropsychiatric Adverse Events in Children. JAMA Pediatrics. 2025;179(4):418–427.

Švedska populacijska raziskava je vključila 74.291 otrok in mladostnikov ter ni ugotovila povečanega skupnega tveganja za nevropsihiatrične dogodke pri montelukastu v primerjavi z LABA.

Kim JW, Kim M, Seo MS, Shin JY. Risk of neuropsychiatric adverse events associated with montelukast use in children and adolescents: a population-based case-crossover study. BMJ Paediatrics Open. 2024;8:e002483.

Raziskava 161.386 otrok in mladostnikov je pokazala povečano relativno verjetnost nevropsihiatričnih dogodkov v več časovnih obdobjih po izpostavljenosti montelukastu.

Tunca S, Yilmaz O, Ocalan M, et al. Potentially Overlooked Risk for Neuropsychiatric Symptoms in Children: Montelukast Treatment. Journal of Paediatrics and Child Health. 2025.

Prospektivna multicentrična raziskava 1.163 otrok je v prvem mesecu po začetku montelukasta pokazala povečanje poročanih nevropsihiatričnih simptomov s 14,8 % na 34,3 %.

Yang Q, Guo C, Yu X, et al. Risk of neuropsychiatric adverse events with montelukast combined with inhaled corticosteroids in the treatment of asthma in children and adolescents: a systematic review and meta-analysis. Journal of Asthma. 2026.

Metaanaliza šestih raziskav je pokazala več nevropsihiatričnih dogodkov pri kombinaciji montelukasta in ICS kot pri ICS samem, vendar razlika ni bila statistično dovolj zanesljiva za dokončen sklep.

Global Initiative for Asthma – GINA 2026. Aktualne smernice za obravnavo astme pri otrocih dajejo osrednje mesto terapijam, ki vsebujejo inhalacijske kortikosteroide. Pri uporabi leukotrienskih antagonistov posebej opozarjajo na nevropsihiatrične neželene učinke montelukasta.

Evropska agencija za zdravila in slovenska Centralna baza zdravil. Evropske in slovenske informacije o zdravilu vsebujejo opozorila glede nevropsihiatričnih dogodkov ter vedenjskih in razpoloženjskih sprememb med zdravljenjem z montelukastom.

Članek je namenjen razlagi znanstvenih raziskav in ne predstavlja individualnega zdravstvenega priporočila. Zdravljenja astme se ne spreminja ali ukinja brez posveta z zdravnikom. Če se ob zdravilu pojavijo izrazite spremembe vedenja, razpoloženja ali spanja, je smiselno o tem čim prej obvestiti otrokovega zdravnika.